Špinača… najboljša je sveža in domača

Špinača izvira iz antične Perzije in so jo v perzijščini poimenovali »zelena roka«. Najprej se je razširila na Kitajsko, ki je dandanes tudi največja pridelovalka (92% svetovne pridelave).

V Evropi se je pojavila v 9. stoletju na Siciliji. Kasneje so rejci poskušali izboljšati sorto, posledično imamo danes na voljo več vrst. Čeprav je špinača zaradi Popaja znana kot hrana za moč, ima veliko več pozitivnih učinkov, a lahko hkrati tudi škodi.

Osnovna hranila

Shranjevanje

Špinača ima kratek rok uporabnosti, najboljša je stara do 2-3 dni. Po osmih dneh izgubi že polovico vseh nutrientov. Priporočeno je, da se jo kupi ali nabere za količino enega obroka, in sicer takšno, ki ima močno temno zelene in sveže mlade liste.

Špinača se ne sme shranjevati pri več kot 2°C, saj v takih pogojih sintetizira snovi, ki so strupene za človeško telo. Najbolje bi jo bilo shraniti v hladilniku v skodelici vode. V nasprotnem primeru skušajmo v vodi ohraniti vsaj stebla.

Pri večji količini špinače, jo je najbolje shraniti v zamrzovalniku. Preden jo zamrznemo jo operemo in dobro posušimo. Zamrznjenost špinači poveča rok uporabnosti za dva meseca.

Prednosti

• preprečuje pretirano razgradnjo kostnih celic
• vsebuje antioksidante, ki pomagajo pri ohranjanju zdravja oči in preprečevanju očesnih bolezni
• upočasnjuje delitev rakastih celic na želodcu, zavirala naj bi tudi kožnega raka oziroma kožne papilome
• zmanjšuje živčno napetost in povečuje odpornost telesa proti stresu
• čisti prebavni trakt in se bori proti zaprtju, pomaga uravnavati raven ogljikovih hidratov v telesu
• sodeluje pri razvoju osnovnih hormonov za človeško življenje

Slabosti

Špinača vsebuje oksalno kislino, ki vpliva na dostopnost nekaterih mineralov, predvsem kalcija, oziroma odstranjuje železo iz telesa. Posledično lahko pri nekaterih ljudeh poveča tveganje za nastanek ledvičnih kamnov, prav tako ni primerna za ljudi, ki imajo težave z žolčnikom ali boleznimi ledvic. Predvsem peclji špinače vsebujejo oksalno kislino. Le-ti ne smejo biti daljši od deset centimetrov, še bolje je, da jih odstranimo in porabimo samo liste. Vsebnost oksalne kisline se zmanjša s kuhanjem ali tako, da jo pripravimo z mlekom.

Bolezni, pri katerih je bolje, da ne uporabljate špinače v prehrani: urolitiaza, bolezni ledvic, žolčeva bolezen, protin, revmatizem in bolezni duodenuma.

Priprava

Priprava špinače je zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na končno vsebnost folatov, saj se lahko njihova vsebnost zmanjša, uniči ali preide iz živila v vodo. Obstaja veliko receptov. Najpogostejši so: solata, pečenje, juha, pita in umešana jajca. Uživanje špinače je priporočljivo z dodatnimi viri kalcija, ki ga najdemo v mlečnih izdelkih, fižolu, maku in sezamovih semenih.

Sveže:

Vsekakor priporočamo uporabo sveže in lokalno pridelane špinače. Surovo je potrebno dobro oprati, da se z nje spere oksalna kislina. Najbolje boste to storili tako, da jo pustite nekaj minut namočeno v vodi, kjer dodate nekaj natrijevega bikarbonata in soli ter jo nato ponovno operete.

Dušenje:

Folati in vitamin C se delno ohranijo oziroma so izgube manjše kot pri kuhanju.

Kuhanje:

Vsebnost folatov se za največ zmanjša pri kuhanju, lahko tudi za 50 % (del se uniči, del preide iz živila v vodo). Špinačo kuhajte le toliko, da jo zmehčate (ne dlje kot minuto), saj boste sicer izgubili vse hranljive snovi.